O naivnosti(nevednosti) in naivnih(nevednih) ljudeh imamo vsi svoje mnenje. Za nekatere smo naivni mi, ki verjamemo v energijo življenja, v stvari ali angele, vile, škrate…. Zakaj? Preprosto zato, ker ljudje v okvirjih družbenih norm, priznavajo samo stvari, ki so jim vidne in ki jih lahko otipajo. Čustva so jim otopela, čarobnost življenja so pustili v otroštvu. Ker je njihov cilj v življenju narediti šolo, dobiti službo, ki so si jo izbrali že v vrtcu, da bodo lahko delali in prejemali plačo, s katero naj bi živeli,a v večini primerov ne dobijo službe po svojih predšolskih željah, temveč službo v kateri niso srečni.
In kaj je posledica tega?
Nezadovoljsto s samim seboj, kar prinese pritoževanje nad vsem in vsakim, ki jim prekriža pot. Vsak dan vstanejo in začnejo dan z rutino. Dan za dnem,mesec za mesecom, leto za letom. Njihovi dnevi so polni pritoževanja in negative. Negativa je močna energija, ki se zelo rada prenaša… Če si človek, ki živi v okvirjih družbe, te sigurno najde in potegne v njen vrtinec. Da pa se izviješ iz njenega vrtinca potrebuješ čudež. Čudež prebujanja v sebi. Ko si ustvarjajo družino in delajo plane za bodočnost so srečni… Poroka, hiša, otrok… Vse po načrtu kot jih narekuje družba … Poroka, sreča v danem trenutku, ko so obkljukali še eno stvar, ki je napisana v okvirju… Hiša, ki so jo zgradili z denarjem, ki so ga zaslužil v službi (ali celo vzeli kredit), v kateri so preživeli večino svojega časa s slabo voljo in pritoževanjem, v kateri na koncu spet niso srečni. Vse te obkljukane okvirje spremlja nezadovoljsto s samim seboj.. Potem pa pride še rojstvo otroka, ki obrne ves svet na glavo… Sprva je spet prisotna sreča, ki pa počasi, dan za dnem, mesec za mesecom, leto za letom izginja in se spet pretvori v nezadovoljsto, ki ga spremlja negativa…
Posledice?
Najbrž vsem večinoma znan vzorec.. Ločitev, kaj je moje, kaj je tvoje, otrok sem, otrok tja, prepiranje, metanje polen pod noge drug drugemu in tako naprej… Nezavedanje, kako s svojimi dejanji škodujejo otroku, ki si jih je izbral za starše… In na žalost se tak vzorec ponavlja z generacije v generacijo. In spet služba in spet dan za dnem ista rutina, ki jo spremlja negativa. Životarijo iz dneva v dan in čakajo, na tistih par tednov dopusta, do katerega so upravičeni… Zakaj? Da si bodo lahko odpočili od vsega stresa, ki ga doživljajo v tej svoji rutini… A na koncu s seboj na dopust vzamejo tudi sami sebe in vso svojo rutino,navade pritoževanja. Velikokrat z dopusta pridejo še v večjem stresu in nezadovoljstvu, ker se jim ni izpolnilo tisto, kar so pričakovali…
Zakaj?
Zato, ker niso verjeli.. Ker so hodili po svoji coni udobja… Ker si niso upali narediti koraka vstran in doživeti čudež.. Ker so pričakovali, da jim bo čudež sam skočil na pot… Ne, ne… Za čudeže je treba stopiti iz svoje cone udobja in iti po neznani poti sebe, katere pot vodi nazaj k sebi. Hja… Ni tako lahko, ko se pogledaš v ogledalo in se vprašaš, na kateri poti življenja si zašel na napačno pot… Na pot kroga, ki se kar ne konča.
Kaj pa mi, ki smo si drznili stopiti iz okvirjev družbe,ki nas je omejevala? Hmmm, z energijo in nevidnimi, a občutno prisotnimi pozitivnimi silami, smo zadovoljni tukaj in zdaj… Ker vemo da zmoremo… Ker nam je povsem dovolj, da smo tukaj in zdaj… Da se zavedamo sebe in svojih misli… Pozitivne misli so močne misli, ki se nam z vero v čarobnost in s pravim, iskrenim čutenjem počasi uresničujejo… Dan za dnem, mesec za mesecom in leto za letom… Srečni smo, kadar lahko svojo srečo in svoja doživetja s pozitivnimi, nevidnimi silami energije, delimo s tistimi, ki se počasi,a vztrajno prebujajo in si dovoljijo samo biti. S tistimi, ki so izbrali moč, da stopijo iz okvirjev družbe, ki jih omejuje in rečejo DA življenju in ČUDEŽEM, ki jih čakajo v življenju dan za dnem, mesec za mesecom in leto za letom. Dovoli… Upaj si biti in poišči srečo v sebi. Stopi nasproti čudežem, ki te čakajo na poti izven okvirjev… Dovoli si živeti življenje,ki ti je bilo dano in ga izkoristi za čudeže. Za srečo, da samo si. Nismo vsi enaki. Obstajajo izjeme v svetu okvirjev in izven njih.
A za mene je naiven-neveden človek tisti, ki se vrti v krogu svoje negative in pričakuje, da mu bo pozitiva prekrižala pot, da njemu ne bo potrebno storiti nič,kot samo čakati v svoji coni udobja, da pride.
Za nekatere pa smo naivni mi, ki smo si upali stopiti iz te cone udobja in si dovolili priznati sami sebi,da obstaja več kot le krog pritoževanja.
Obstaja korak vstran, ki te pripelje do resnične sreče in zadovoljstva, če si le upaš pogledati vase in si priznati da je dovolj,da si.
Za ta korak pa je potrebno zapustiti cono udobja in se začeti zavedati, da je vse to kar smo iskali izven nas,pravzaprav že v nas samih.
Če se povežeš sam s seboj, če si upaš pogledati v vse predalčke v svojem telesu in umu, če si upaš priznati,da samo si, potem si življenje in življenje je ti.